Plezalni krožek

Začetki delovanja članov društva Korenjak v smislu organizirane vadbe športnega plezanja segajo v leto 1996. Takrat so z dovoljenjem ravnateljice Karoline Keglevič v OŠ Log - Dragomer postavili 40 kvadratnih metrov veliko plezalno steno. Njihov namen je bil popestriti pedagoške ure v okviru športne vzgoje, a ker učitelji stene pri svojem delu niso uporabljali, se je v popoldanskem času začela razvijati plezalna dejavnost, ki pa je zaradi slabe organiziranosti za nekaj let zamrla. Leta 1999 je ideja o organizirani vadbi ponovno zaživela. Skupina plezalcev je začela delovati pod okriljem Šolskega športnega društva in dve leti kasneje ustanovila Športno plezalno društvo Korenjak.

 

Prvih plezalnih korakov se Lorin spominja nekako takole: "Stari plezalni mački, ki so se ozirali za nami, so se le križali in zmigovali z glavo. Ker opreme nismo imeli, smo plezali kar po drevesih. Kasneje smo iskali plezališča, kjer smeri niso bile težje od 6a, ocena 6c pa je za naše varovance predstavljala cilj, zavit v oblake. Še dobro se spominjam dneva, ko je Domen K. na "top rope" v Turencu preplezal smer z oceno 5a. Od veselja smo tako močno vriskali, da je nam je kar zvenelo v ušesih. Ko pa je smer preplezal še Matic, smo mislili, da smo najboljši na svetu! Bili smo v svojem svetu. Nihče od nas ni imel pojma o športnem plezanju. Dovolj nam je bilo le, da smo lahko plezali, pa naj so bile to skale, gore, drevesa, mostovi, skalne ograde ...

 

Navdušenje otrok in njihovih staršev je postajalo vse večje, in stara umetna plezalna stena – postavljena leta 1996 – je kmalu postala premajhna. Zato smo se v društvu odločili za nov projekt, katerega namen je bila postavitev plezalnega centra v zadnjem delu telovadnice OŠ Log - Dragomer, ki bi otrokom omogočal kakovostno in sistematično vadbo. Istega leta je bil projekt končan. Vreden je bil dobrih 20.000,00 evrov in izpeljan z veliko pomočjo staršev, lokalnih podjetnikov in več kot 1000 urami prostovoljnega dela.

 

Leta 2004 so se otroci začeli udeleževati prvih tekmovanj in z njimi so prišle prve medalje. Na prvih tekmovanjih smo bili žrtve neizkušenosti in pomanjkljivega znanja, čeprav nam entuziazma, volje in idej ni nikdar zmanjalo. Spominjam se, da je Tonka na svojem prvem tekmovanju zdsnila že na tretjem stopu (še danes sem prepričan, da bi takrat "nažgala" prav vse in priplezala čisto do vrha), Domnu pa se je uspelo uvrstiti v finale in osvojiti srebrno medaljo na tekmovanju osnovnih šol. Na tekmovanjih za državno prvenstvo sta se prva preizkusila Domen Sakelšek in Nejc Potrebuješ. Leto dni kasneje pa so se jima pridružili še Tonka, Anže in Gašper. Prvo medaljo v okviru državnega prvenstva je osvojil Anže Popit (3. mesto), ki si jo je priplezal na tekmovanju v hitrostnem plezanju leta 2005. Le dva meseca kasneje pa je Tonka pokazala vse svoje sposobnosti in na svoji tretji balvanski tekmi za državno prvenstvo osvojila bronasto medaljo - stala je na stopničkah pred nekaterimi slovenskimi reprezentanti!

 

Z njunimi rezultati je v Športno plezalnem društvu Korenjak nastopila nova era: otroci so ugotovili, da se da, če se hoče, društvo pa je spoznalo, da je čas, da se odpre navzven. Sledile so medalje in pokali za naslov državnega prvaka, uvrstitev v slovensko mladinsko reprezentanco in nastop na svetovnem prvenstvu"