V tem zavihku boste lahko spoznali člane društva Korenjak v povsem drugačni luči - skozi prizmo "leposlovja in izrazoslovja", ki se udejanja v zgodbah, kot so jih doživeli avtorji zgodb sami. Zgodbe so nastajale med leti 2004 in 2007, v času, ko so člani pohajkovali po plezališčih, spali pod milim nebom in gasili svoje plezalne apetite skozi plezanje redko preplezanih in z mahom prekritih plezalnih smeri. Nekatere zgodbe so prav komične, druge zabavne, med njimi pa se najdejo tudi takšne, nad katerimi se lahko zamislimo in se iz njih morda kaj naučimo.

Ker so bile te zgodbe leta 2007 - zaradi predzadnje prenove spletne strani - za tri leta obsojene na temo in prah računalniškega spomina, jih "nekaj" ponovno objavljamo in zraven upamo, da bodo postale navdih za nove zgodbe.

Nove zgodbe so že tu...

Imela sem 6 let ko sem začela plezalni šport. Starši so me vpisali v plezalno društvo Korenjak, kjer sem začela trenirati pri začetnikih pri: Neži in Manci. Kmalu so mi rekli, da sem tako dobra, da bi lahko trenirala pri nadaljevalcih. Ko so imeli nadaljevalci trening sem se jim pridružila. Nikogar nisem poznala. Kmalu sem vse spoznala. Velikokrat nas je na treningih imel Lan, ki je skoraj vedno zamujal. Treningi so bili dobri in težki. Kmalu nisem več mogla hoditi na vse treninge, ker sem imela veliko dejavnosti v šoli in sem bila zelo utrujena. Nisem hodila na vse treninge ampak sem se trudila, da bi jih obiskala čim več. Čez nekaj časa je Lorin naredil novo tekmovalno skupino, v katero sem takoj, ko sem slišala zanjo, želela iti. Odšla sem v tretji razred, nisem si izbrala nobene dejavnosti, ker sem želela biti v plezanju še boljša in doseči pokal. Trenirala sem toliko kolikor sem zmogla. Trenirali smo na zunanji steni dokler ni bilo zelo mrzlo. V toplem junijskem dnevu smo se kot ekipa prvič odpravili plezat v naravno steno Kotečnik pri Žalcu z Lorinom, Petrom in starši. Vmes smo z bratčevim prijateljem in njegovim očijem odšli v Italijo na Napoleoniko in tudi prej smo z Lorinom in prijatelji odšli v naravno steno v Retovje. Splezala sem Cankarjevo Diritisimo, Skuštrano in še nekaj drugih. Bilo mi je zelo všeč. Imeli smo veliko treningov in Lorin mi je predlagal, da naj grem probati na kakšno tekmo. Odločila sem se, da bom odšla na tekmo. Oči me je prijavil  v Vipavo. Bila sem tretja. Zelo sem bila zadovoljna za svojo prvo tekmo. Potem sem izrazila željo, da bi tekmovala na zahodni ligi. Prva tekma je bila v Vipavi. Bila sem prva, ampak nisem bila samo jaz prva.

Prvo mesto je osvojilo kar 6 deklet. Niso imeli toliko medalj, da bi jih dali vsem. Rekli so da jih bomo dobili takoj ko jih naredijo,  potem pa smo jih dobili čez več kot pol leta! Naslednja tekma je bila Bolder scena kjer sem za las zmagala, Šenčur 2.mesto, Žirovnica 2.mesto in Jesenice 3.mesto. Skupaj sem imela 391 točk. Na žalost pa je ta korona virus pokvarila tekme v Radovljici, društvu Korenjak, Kamniku in Plezalnem centru Ljubljana. Med časom sem spoznala svojo nasprotnico Blažko Cigale, s katero se sedaj zelo dobro razumem. Skupno sem bila prva in bi morala dobiti pokal(zaradi korona virusa ga nisem dobila), sem pa bila še toliko bolj vesela, ker sem ga dobila na prvi tekmi letošnje sezone, ki smo jo organizirali mi KORENJAKi.

                                                                                                         

                                                                                                                                                                                                                                   Zala Marjetič  31.10.2020

Ko smo prispeli na Jesenice, sem vzel nahrbtnik in šel v šolo.

Vstopil sem in zagledal gigantsko steno. Na steni so bile same šalce, vijolične in rumene barve. Bil sem v skupni mlajših dečkov. Bilo nas je dvajset in jaz sem štartal zadnji. Tekmovanje v hitrostnem plezanju je potekalo tako: Najprej si mogel sedeti na stolu. Ko je sodnik zažvižgal, si moral vstati iz stola in čim hitreje priti do vrha stene ter udariti po neki napravi. Najprej sem se ogrel, potem sem  že malo pojedel in potem za ogrevanje splezal še prečko. Po prečki sem šel v kolono in počakal na vrsto. Na tekmi so bili moj trener Lorin, Zala, Borut, Martin, Martinova mami, Ališa in Ališini starši. Ne smem pa pozabiti moje mamice, ki jo imam zelo rad. Ko sem plezal, sem slišal njihove krike: »Dajmo Mark, dajmo!!!« Na koncu sem bil tretji in dobil svojo prvo medaljo. Bil sem zelo vesel in navdušen. Po tekmi smo šli z Zalo, Martinom in starši še v restavracijo na kosilo, potem pa smo se odpravili proti domu.

Ne morem dovolj opisati tega lepega dne, saj je bil čudovit.

Mark Burja

Vrhnika, 29.9.2020

(naslov je izbral Lolc)

Avgusta 2019 sem se odločila da bi rada začela tekmovati in resno trenirati, zato sem iz Verda prišla na moj prvi trening v plezalnem centru Korenjak.

Takrat sem plezala še zelo slabo in vse kar sem znala je bilo zatikanje pet na mizi. Prvi mesec me je Lolc vsak trening matral na mizi pol pa n`kol več. Sej ne vem  kva je bla fora :). No po prvih 2 tednih ali pa malo več sem hotla nehat pa it nazaj v Verd, ker nisem nobenega poznala pa tudi punc pri Korenjaku je bolj mal. Pa sem se odločila še mal ostat in sem se kmalu navadla. Pol čez neki časa sem znala že boljš plezat, sam vseen je Lorin govoru da znam sam pete zatikat, nkol mi pa niso glih prov pršle. Pol, čez ene pol leta, k sm že mau žgančkou pojedla sm pa splezala svojo prvo 7a v Retovju- Grifon direkt.  Pa to sva šla z Lorinom mau tko na skrivaj med karanteno (nobenmu ne povedat). Ker mi Grifon ni bil dost sm hotla še, pa sm splezala še Hrabota k je tut 7a. Tut tuki mi niso pete nič pomagale. Pol je blo pa treba premagat strah pred padanjem.  Mau kreganja z Lorinom v Retovju pa v PCL-ju, enkrat plezanje Skuštrane na dol, mau grdih pogledov pa me skor ni blo več strah.  Sam pr padanju tut ne rabiš pet. In nato sm si dala cilj WCAT-7c. Lorin mi ga je vsakič napeljal na TOP rope,  čist vsak poskus je bil slabši, pa tut moje slavnostno zatikanje pet ni pomagalo.  Pa sm si vzela mal pavze in sm skor celo poletje plezala same bolj lahke smeri. Zdej na konc, že septembra po tekmi za dp in zahodno ligo mi pa Lolc napiše da ne smem na trening dokler ne splezam Jazza. Sem šla nasledn dan v Retovje z mami pa sm ga splezala, cela vesela da zdej grem loh na trening. In mi napiše nazaj da moram zdaj splezat še Cata na top. Mau sm bla jezna ampak nekak vesela, kr sm mela kr dobr občutek pa še mudil se mi ni na trening k ga je itak mel Zan.  No in pol sm splezala cata na top in plan za naslednji dan je bil da ga vpnem. Zjutraj vstanem in grem v Retovje, se dobro ogrejem in pol  grem plezat Cata. Pridem do detajla, se mau ustrasim in padem. Vmes gledam 2 bl taka čudna fanta k se neki matrata v Catu pa jima ni šlo glih fajn.  Naslednji poskus spet padem ampak sm vedla da sm bliz. En dan pavze, nato pa v ponedeljek takoj po šoli- Retovje. Mal sm bla žiučna ampak mi je ratal.

Rabla sm 1 let pa je moja peta končno bla uporabna.

                                                                                                                                                                                                                                        Zarja, september 2020

Evo me zopet sem med vami – Korenjaki – in moram reč, da se počutim prav fenomenalno. V znak, da vas imam rada, sem se odločila, da vam zaupam svojo zgodbo. Kot veste sem bila vedno malo hecna – vsaj kar se plezanja tiče – čeprav sem bila zelo dobra in sem se med Korenjaki vedno dobro počutila, me je včasih vseeno kam zaneslo. Prvič za nekaj treningov, nato za nekaj mesecev, kasneje za leto dni - če ni bilo celo več? V teh odklopih se je v moji glavi dogajalo marsikaj. Nekaterih stvari še danes ne znam pojasniti, niti si na vprašanje zakaj so se določene stvari zgodile ne znam odgovoriti. Po vsej verjetnosti so nekateri razlogi, ki so me pognali stran od tega čudovitega športa skriti v moji podzavesti, zato bom v zgodbi poskušala opisati le tiste, katerih se zavedam in izkušnje katere si bom za vedno zapomnila.
Ko mi je na glavo prvič "padla opeka" (beri en velik hlod) je bilo, ko sem se srečala s puberteto. V gimnaziji sem popolnoma zamenjala družbo. Name je imela tako močan vpliv, da sem bila zanjo pripravljena naredit vse. Predvsem me je privlačil "lažen" občutek pomembnosti, ki sem ga pridobila z mojo "black society!" Kar naenkrat so me vsi poznali in takrat mi je zrasel greben. Postala sem vzvišena in "zajebana" zraven pa še najbolj pametna na svetu. In tako se je zgodilo, da sem raje razsajala naokoli z novimi friendi, kot da bi trenirala. Vse kar se je dogajalo je bilo novo in zanimivo. Plezanje pa je postala rutina. Pravzaprav nisem več videla pravega smisla oziroma nisem več vedela zakaj bi sploh še plezala oz. se mučila na treningih - ko pa sem se imela tako fino s svojimi prijatelji. Na treninge sem začela hodit vse redkeje, dokler se ni zgodil preobrat. Družba je razpadla jaz pa sem ostala sama, brez najboljše prijateljice, brez plezanja. Zdelo se mi je, ko da sem izgubila praktično vse.
In tukaj se je zgodil moj prvi come-back. V bistvu mi ni bilo povesem jasno kaj se je zgodilo, da sem spet začela plezati in to prav tako vneto kot nekoč, verjetno mi ni preostalo nič drugega. Čeprav sem se čez par mesecev v ta šport ponovno zaljubila, sem svojo pot zelo kmalu ponovno prekinila.
Poškodba kolka mi ni več dopuščal, da bi opravljala treninge tako kot sem jih znala in želela. Odločila sem se, da s plezanjem preneham dokler ne odpravim ovire oz. poškodbe in se potem ponovno vrnem. Hodila sem od zdravnika do zdravnika in vsak mi je postavil svojo diagnozo. Obiskovala sem fizioterapijo, ki mi ni kaj prida pomagala in se za konec odpravila celo h kiropraktiku, ki bi mi – to si mislim danes – verjetno pomagal, če bi resno delala vse vaje katere mi je predložil in če bi ga redno obiskovala. Deloma je bila kriva tudi njegova neprofesionalnost. A pustimo sedaj to, ker je nepomembno za to zgodbo.
Istočasno so se mi začela odpirati povsem nova vrata in za njimi so bile nove izkušnje in nove skušnjave, ki jim uidejo le redki. Spoznala sem opojne substance v tekoči obliki in začele so se žurke, ki so največkrat prišle na vrsto ob koncu vikendov – takoj za tem, ko je šolska torba našla svoj najbolj primeren prostor, v kotu moje sobe. Odprl se mi je povsem nov svet, svet nočnega življenja v znamenju žuriranja in najstniškega popivanja. Vse se je zdelo tako bleščeče, tako novo in tako noro. Bilo je super, dokler nisem ugotovila, da se vzorec ponavlja, da je vsak vikend začne enako in enako konča. Prideš, se ga napiješ, zapelješ kakšnega tipa, ga mal zaserješ in potem ves omotičen od alkohola odideš domov. Zjutraj pa se zbudiš z moralnim mačkom, ki ti narekuje obljube, da si to storil zadnjič in da se alkohola tudi dotakneš ne več.
Prvi poizkus na faksu se je izjalovil, za vlogo študenta še nisem bil zrela. Tako sem čez nekaj časa ponovno postala zamorjena. Izraz na mojem obraz je bil pust in prazen. Povsem brez življenja. Dan je postajal enak dnevu. Beda. Čista beda. Nisem več vedela kaj naj počnem sama s seboj, kaj bom in kaj naj naredim. Čeprav svojih občutkov v družbi nisem kazala, me znotraj razjedalo in peklo. V sebi sem se počutila prazno in neizpolnjeno. Spet je postalo vse brez smisla.
V želji, da se iz bede v katero sem zabredla poberem sama, sem začela ponovno trenirati, a je vse skupaj trajalo le kakšnih štirinajst dni. Bila sem prepričana, da je z mojim plezanjem konec. Čeprav je globoko v meni še tlela iskrica, da bi plezalke ponovno našle svoje stope in roke svoj oprimek, je vse skupaj izgledalo bolj klavrno. Začela sem delati, in zopet je bilo vse brez cilja, brez smisla. Potem pa kar naenkrat dobim mail "Ali si res pustila faks?!!" Ja, bil je Lorin. Predlagal mi je, da se vrnem nazaj – seveda le pod pogojem, da si želim začeti na novo, brez mladostniških izpadov in izmišljevanja ter pametovanja. Le trening, trening in še enkrat trening. Na povabilo sem se odzvala, čeprav v strahu, a z veseljem. Po sestanku, na katerem je bil predstavljen program dela, načrti in cilji za novo sezono in po testiranju, ki me je treščil ob realna tla, je vse skupaj ponovno začelo dobivati svoj smisel. Vedela sem, da bo prvi mesec težko (nekoč sem bila zmožna narediti skleco na eni roko, sedaj pa sem komaj naredila par sklec na obeh) saj celo leto nisem delala nič – popolnoma nič. Po prvih treningih v mesecu januarju je bil musklfiber tako močan, da me je tresla mrzlica, a nekako sem zdržala. Niti pomisliti nisem hotela, da se stvari ne bodo izšle. Sama pri sebi sem zelo dobro vedela, da je to moja zadnja priložnost. Dnevi treningov so minevali. Bolečine v mišicah, ki so bile posledica napornih treningov so postajale vse znosnejše. In počasi so se začeli kazati prvi rezultati. Ponovno so se v mene začeli vračati občutki, ki so bili nekoč moja zvezda vsakodnevnica. Občutek, ki pride od znotraj, ki je samo tvoj in zanj veš, da je plod odrekanja in trdega dela. Občutek, ki ga želim deliti z vsemi, ki se želijo pobrati, ali pa so bili predolgo na dnu. Občutek, ki mi pravi: Poglej, saj zmoreš! Super, spet plezam!
In danes, ko so za menoj štirje tedni napornih treningov, med katerimi sem izpustila le enega, se počutim odlično. Čeprav nisem niti približno tako dobra kot sem nekoč bila – po moči še ne dohajam svojih soplezalcev in me bolečina v kolku, ki se občasno pojavlja opozarja, da še nisem povsem na red – mi občutkov moje sreče, ki izvirajo iz dejstva, da lahko ponovno plezam oziroma delam to, kar sem si vedno želela ne more pregnati nihče.
Vem, da sem izgubila veliko dragocenega časa in naredila ogromno napak, ampak medtem sem se tudi zelo veliko naučila in nekatere od teh izkušenj so zame neprecenljive in dragocene. Razlog, da se na svoj tir nisem vrnila že prej – po svoji prvi prekinitvi – verjetno leži v nepravilni presoji in napačnih odločitvah, katerih vzrok sta bili pubertetniška razposajenost in mladostniška polnoglavost, ter dejstvo, da če sem hotela cenit To kar sem nekoč imela, sem morala To najprej izgubit?

 

Tonka Mohar, 2007
 

Ko sem bila majhna, sem nenehno plezala po drevesih, ki rastejo zraven naše hiše. Iz drevesa sem mahala mami, ki me je gledala skozi okno in se držala za glavo. Kolikokrat mi je poskušala vbiti v glavo, da to ni varno, ker če se veja odlomi, lahko padem dol in se poškodujem in podobne stvari. Jaz se seveda za to nisem kaj dosti menila. Včasih smo plezali tudi v šoli, kjer imamo majhno plezalno steno. Tam se mi je plezanje zdelo zelo preprosto.Skratka, vse se je začelo v tretjem razredu, ko mi je mami nekega dne iz šole prinesla listek, na katerem je pisalo »Športno plezalno društvo Korenjak« in še mnogo drugih stvari o klubu, kje stoji stena in podobno. Ker se mi je to zdelo zanimivo, me je mami peljala na trening začetniške skupine. Gledala sem jih, kako plezajo in ni se mi zdelo ravno težko. Preprosto primeš in stopiš naprej in spet primeš in tako dalje. Kasneje sem prišla še na en trening, z mano pa tudi mami. Usedla se je in me gledala. Najprej smo tekli in čeprav sem bila navajena teči, me je že to kar utrudilo. Trudila sem se, da to ne bi bilo preveč očitno in mislim, da mi je kar dobro uspelo. Nato pa smo začeli vaje, ki jim je Lorin rekel »raztegovanje« in niso bile preveč prijetne. Čez nekaj časa smo začeli plezati. Malo sem še gledala druge, ki so tiho plezali, nato pa sem stopila do stene, se prijela za največji oprimek, kar jih je bilo in stopila nekam, kjer se je pač dalo stati. Uspelo mi je preplezati približno dva metra, nato pa sem kaj hitro končala na blazinah. Res ni bilo tako preprosto, kot je izgledalo, ampak bilo mi je zelo všeč in vpisala sem se k začetnikom. Trenirala sem enkrat na teden in še takrat sem domov prišla čisto izmučena. Moram priznati, da so mi komentarji moje mami res zelo pomagali (»Ah poglej, kok dobr plezajo! Pa sej ti itak nikol ne boš tko dobra, sam poglej, oni pridejo okol stene, ti pa takoj dol padeš!«). Čez en mesec se je plezanje zazdelo dobro tudi moji starejši sestri Neži in tako se je na plezanje vpisala še ona. Po pol leta mučnih treningov mi je uspelo plezati približno tako kot so plezali drugi, preplezala pa sem tudi nekaj težjih smeri. Tako mi je nekega dne med treningom Lorin rekel, da mora govoriti z mojimi starši. Ustrašila sem se, da je kaj narobe, zato sem ga vprašala, zakaj hoče govoriti z njimi. Rekel je, da se ne obnašam primerno in da me bo vrgel iz kluba, nato pa se je zasmejal in rekel, da se samo šali. Na naslednji trening je prišla z mano mami, da bi izvedela, kaj ji Lorin želi povedati. Jaz sem se šla v garderobo preobleč, mami pa kar še ni bilo. Začelo me je skrbeti, če sem res kaj narobe naredila in da se Lorin ni šalil. Ko je končno prišla, je rekla, da je Lorin rekel, da se mu zdi, da plezam dovolj dobro, da bi napredovala v nadaljevalno skupino. Ko sem prišla na naslednji trening, sem bila čisto zmedena. Sami novi obrazi, bila pa sem tudi najmlajša. Ko smo začeli plezati, se je pokazala tista prava razlika med začetniki in nadaljevalci. Dolgo sem se trudila, da bi jih ujela, pa mi kar nekaj časa ni uspelo. To pa ni bila edina sprememba. Treninge smo imeli dvakrat na teden in to se mi je zdelo najboljše. Ni mi bilo treba čakati en teden, da sem spet lahko šla na trening. Vse je začelo minevati precej hitreje, treningi so se ponavljali, meni pa je šlo vedno bolje. In tako je bilo, šla sem iz tretjega v četrti in iz četrtega v peti razred. Tu pa se je zgodila še ena manjša sprememba. En trening sem imela s tekmovalci, enega pa še zmeraj z nadaljevalci. Ampak že to mi je kar dosti pomenilo. Tako je bilo do konca šolskega leta. Takrat pa se je kar naenkrat veliko deklet odločilo, da nehajo plezati. In tako se je zgodilo, da sem ostala edina punca v tekmovalni skupini. Na začetku se mi je to zdelo zelo čudno, potem pa sem se nekako privadila. To pa ni bila edina razlika. Trije treningi na teden, ki so bili za povrh vsega še težji od prejšnjih, so me kar pošteno utrudili, domov sem hodila dobesedno izžeta in brez energije. Ko sem si ravno nabrala dovolj energije, pa je bilo že spet treba na trening. Nekaj časa sploh nisem dojela, da imam med dvema treningoma samo en prost dan. Ampak saj sem se tudi na to navadila. Pomembno je le, da lahko plezam, pa tudi če sem brez energije. Ampak zdi se mi, da mojim staršem to počasi preseda, ker me morajo neprestano voziti na treninge (»A maš dons spet trening?« »Ja, sam ga mam že čez 15 minut, a me lohk pelješ?« »Ja kdo te bo pa pršu iskat?« in potem še naslednji dan: »A te peljem na trening?« »Ne, dons ma Neža trening.« »Ja še to al kaj, pa sej vas skos okol vozmo…«).
In tako se ponavlja vsak teden in čez počitnice, pa vsak mesec in tako dalje. Jaz pa lahko samo upam, da se bo to ponavljalo še dolgo in da se me starši ne bodo naveličali voziti na treninge.

 

Tilka Novak, 2005
 

Na Hvar - tja in nazaj – sem se peljala z Nežo in pot nazaj v Ljubljano je bila zelo zanimiva. Najprej smo šli na trajekt in na poti tja se ni zgodilo nič takšnega. Ko smo se odpeljali s trajekta dol smo se zmenili, da bomo poslušali radio (kaseto), ko pridemo na avtocesto. Na sprednjem sedežu je sedel Robi, ki je bil najprej proti ampak smo ga vseeno prepričali, da
poslušamo kaseto. Ko smo prižgali radio je na vsake toliko časa radio povečal glasnost do fulla, Robi pa je moral jakost zmanjševati. Ker je Robi to počel že na poti na Hvar, je imel tega »delanja« že zadosti zato smo se naprej peljali brez prižganega radia. Nato smo se peljali naprej in prispeli smo do hrvaške meje. Najprej smo iskali potne liste in ko smo jih končno našli, jih je carinik pregledal. Ellen ima v potnem listu sliko, ko ima še čisto ravne lase, sedaj pa ima čisto skodrane. Carinik je vprašal: »Kdo je Ellen?«. Ona se je oglasila in nato nas je spustil naprej. Odpeljali smo se naprej do slovenske meje, ravno takrat pa je en tujec pripeljal in začeli so mu pregledovati avto. Zopet smo zelo dolgo čakali in potem so nas končno spustili naprej. Nato smo se peljali naprej, ko nam je nekdo začel mahati z rdečo lučko.
Najprej sem mislila, da se Lorin zafrkava, nato pa sem ugotovila, da so to policaji. Ellen in Tomaž sta se hitro pripela. Neža je zapeljala na stran, se odpela, odprla okno ter ugasnila motor. Policaj je pogledal in rekel: «Lahko greste«. Peljali smo se naprej in začeli iskati bencinsko črpalko, ker smo imeli še zelo malo bencina. Ko smo končno našli eno črpalko, ki je izgledala kot da je še odprta. Neža je želela natankat. Čeprav so bili ljudje še tam smo ugotovili, da je že zaprta. Neža jih je prosila, če bi lahko odprli, da bi natankali, pojasnila je, da nimamo zadosti bencina do naslednje črpalke, vendar niso popustili, rekli so, da imajo že zaprto. Odpeljali smo se na avtocesto in peljali na odstavnem pasu, saj nismo želeli porabit bencina. Vozili smo 70km/h. V avtu je bilo slišati kot, da zmanjkuje bencina in upali smo, da bo avto zdržal do naslednje bencinske. Na srečo smo prispeli in kar smejalo se nam je, ko smo natankali. Potem smo se odpeljali naprej do Barja, kjer naj bi nas Neža odložila. Ko smo bili že skoraj na bencinski je začelo smrdet. Mislili smo, da smrdi od zunaj, pa smo kmalu ugotovili, da smrdi iz avta. Na srečo smo bili že na parkirišču. Najprej nismo znali odpreti havbe. Ko smo jo odprli se je pokadilo. Nato smo havbo zaprli in Neža je hotela vžgati in odpeljati Ellen proti njenem domu, ter se s Tilko odpeljati domov. Avto pa ni hotel vžgati. Neži je crknil avto. Takrat sem se spomnila, ko se je Lorin na trajektu hecal in rekel, da kdor se upa peljati z Nežo je prava faca. Imeli smo veliko srečo da smo prišli do Barja.

 

Mojca Breskvar, 2006
 

Nekoč je živel plezalec po imenu Gašper in strašno si je želel splezati na Mont Everest. Ko je preplezal Makalu in zmagal na državnem prvenstvu je dobil ponudbo za odpravo na Everest. Pripeljal se je na letališče. Potem so odleteli. Čez nekaj dni so pristali v Indiji. Nato so se odpeljali v Nepal. V Nepalu se je zbrala 12 glava odprava. Nabrali so opremo in odšli do vznožja Eversta. Čez nekaj časa so začeli plezati. Plezali so dva dni, potem so na skali počivali. Prišli so že 7800 metrov visoko, potem so se začele težave. Nekemu alpinistu se je izdrl cepin in Gašper ga je zgrabil za roko in mu rešil življenje. Ko so prispeli na vrh Everesta se je začel vihar. Težko so ga preživeli. Ko so prišli iz Everesta so si čestitali za prvi vzpon na Everest.

 

Maks Ciuha, 2006

Med tem ko sta Lado in Grega s svojima avtomobiloma polnima otrok oddrvela mimo bencinske postaje na Ravbarkomandi je Lorin sklenil, da bo dotočil še nekaj litrov nafte.
Avto je parkiral kot se spodobi, stopil ven, odprl vratca, ki pokrivajo rezervoar, odvil pokrovček in ga namestil na vratca. V roko je prijel ročko za polnjenje goriva in natočil za "tri jurje". Nato je odšel na blagajno, kjer je plačal natočeno količino goriva in se odpravil nazaj proti avtomobilu v katerem so ga čakali Domen, Anže in Nejc. Ko se je vsedel v avto je takoj ugotovil, da so mu fantje zategnili ročno - tako je potegavščina žal propadla - in se odpeljal naprej po avtocesti.
Ko se je karavana čez nekaj deset kilometrov ponovno ustavila, da bi preverili, če potujejo po pravi poti, so se otroci iz Lorinovega avta začeli glasno smejati. Ugotovili so, da je bil zamašek še vedno zataknjen na vratcih in da so se ves čas vozili z odprtim rezervorjem, kar je imelo za posledico, da je bila cela zadnja desna stran avtomobila popolnoma umazana in mokra od nafte, ki je med vožnjo izhlapevala in puščala skozi odprtino rezervoarja. Zato ni bilo nič čudnega, da je Lorinov avto (Seat Cordoba - vario), na sto kilometrov žrl 8 litrov, namesto predvidenih 6.

 

Lorin Möscha, 2002
 

Ko sem leta 2001 pričela s plezanjem v plezalnem klubu Korenjak, si nisem mislila, da bodo nekoč poimenovali stile plezanja tudi po meni. Do tega pa je prišlo takole: Ker sem ob isti uri, kot je bilo plezanje imela tudi glasbeno šolo, sem morala začeti pri nadaljevalcih. Takrat sem se še kar trudila. Poskušala sem dohiteti ostale, kar mi je za nekaj časa tudi uspelo. Potem pa sem se polenila in se nisem več tako trudila. Na treningih sem za vsako stvar govorila samo, da NE MOREM. In, ko smo hodili ven plezat ali pa smo bili v dvorani sem skoraj vsake 2 metra sedela v pasu, ker se mi ni dalo več truditi in nisem niti uporabljala svoje "moči". Zato sem velikokrat samo visela. Tako so ta stil poimenovali po meni. Vas zanima, kako to naredite? Začneš plezati po steni in se po 2-3 metrih spustiš s stene ter vsediš v pasu. Sediš kolikor časa hočeš oziroma dokler te ne spustijo dol. Lahko greš pa naprej še za 2 metra in se potem znova usedeš v pas. Super, a ne? Niti ne, ker če hočeš napredovati (moč, kondicija), moraš nekaj narediti. Se moraš potruditi. Tako sem se po pol leta vrnila v ta klub, ker sem izgubila kondicijo in moč. Da se vračam nazaj, dokazuje, da je ta klub res najboljši. Pa upam, da ne bom več sedela v pasu, ampak, da bom čim bolje plezala. Upam.

 

Dolores, Lazić, 2006

Sem Žiga Vintar. Star sem 8 let in stanujem v Polhovem Gradcu. S plezanjem sem začel lansko jesen. Rad plezam in se veselim. Med plezanjem se sproščam in v kotih počivam. Moj glavni učitelj plezanja je Lorin Möscha. Lorin pleza v coklih in je odličen učitelj. Lorinu pomagajo: Tonka, Neža in Janez. Dajejo nam nalog. Dobro plezamo. Imamo dobre prijatelje. Vaje so lahke. Dobimo čokolado. Preden začnemo s plezanjem se ogrevamo. Delamo sklece, trebušnjake, počepe, prevale, stoje in tako naprej. Plezamo okoli plezalne stene ali pa v višino. Na začetku pa smo plezali v veliki telovadnici po ripstolih. Sedaj plezam že cel krog naprej brez padca. Imamo en odmor. Imamo magnezij in plezalke. Plezalke so posebni copati, ki so prirejeni za plezanje. Telovadnica je majhna ampak mi je zelo všeč. Zelo sem navdušen nad plezanjem in komaj čakam torek, da grem lahko spet plezat. Moj najljubši šport je plezamnje. Tudi v šoli splezam povsod kjer koli je le mogoče.

 

Žiga Vintar, 2006

Gre za lokalno foro, ki jo lahko razumejo samo tisti, ki so bili vanjo neposredno vpleteni. To pa so: Nejc, Domen, Anže in Lorin. Namreč med potjo proti enemu izmed hrvaških plezališč je bilo potrebno prečkati mejo s Hrvaško. Anže je mejo preko katere se pride v Buzet prečkal prvič, prav na tem podatku temelji tudi cela zgodba, zaradi katere je Anže dobil ime Đakiba!
Vsak, ki je kdaj tu prečkal mejo ve, da sta postaja slovenske carine in hrvaške med seboj oddaljeni približno dva kilometra, vmes pa je "nikogaršnja zemlja", ki bi bila za plezalce pravi raj - samo navrtat bi bilo treba. No, in ker Anže tega ni vedel in je mislil, da je prvi kiosk v katerem so slovenski policaji Slovenska carina in drugi kiosk v katerem so bili slovenski cariniki - in je od prvega odmaknjen vsega pet metrov hrvaška carina - je veselo pripomnil: "Ej a to so bli že hrvatje!" Ostali udeleženci v avtomobilu so se samo zasmejali in spogledali, češ saj ne misli resno, najbrž se zafrkava? A glej ga zlomka, vse skupaj sploh ni bilo tako nedolžno, saj je v trenutku, ko je zagledal carinsko postajo Hrvaške vzkliknil: "Lej spet carina, ej kva pa je to za ena država?" In avto je bil poln smeha.
Lorin mu odgovori, da ja to Bulgarija in da če še ni opazil, so na tromeji s Slovenijo, Hrvaško in Bulgarijo! Čeprav je bil Anže v resnem dvomu je rekel: "A dej, bom pa že vedel kje je Bulgarija, na jugu, tm dol pr Črnem morju, nad Srbijo!" In tukaj je bilo vsega skupaj konec, mera je bila polna, solze smeha so lile na oči in smeh je bil skoraj neustavljil. Sledil je trenutek tišine, ki pa ga je zmotilo resno Anžetovo vprašanje:
" Me dej povejte, a je bla to res meje z Bulgarijo?" Krohot je dosegel svoj višek, Lorin je skoraj izgubil oblas nad vozilom, musklfibr čeljustnih mišic je bil naslednji dan obvezen in noben streching jim ni pomagal. Anže pa si je prislužil ime Đakiba, katerega izvor in pomen poznata le Domen in Nejc - sedaj pa tudi vi!
 

Lorin Möscha, 2003

Športno plezanje je zares varen šport, pa čeprav je res, da se stvari včasih končajo tako, da smo jo odnesli brez poškodb zahvalimo le bogovom skalnih odlomov in boginjam apnenčastih gmot.
Ja, tko pač je, če je želja včasih prevelika in presoja ni prava, ali pa ko ima naš soplezalec za seboj prekrokano noč in je med varovanjem malo zadremal in pozabil podati ali pobrati štrik. Ali pa, ko mislimo, da je že vsega konec in smo z mislimi že na vrhu smeri, pred nami pa se skriva past, ki nas nepripravljene z vso silo zabriše nazaj - v smeri od koder smo prišli.
In kako je Anže poljubil steno? Tako! Vpel je prvi komplet, ki je bil od tal oddaljen tri metre. Vanj je vtaknil vrv in s plezanjem nadaljeval. Ko pa je prišel do drugega svedrovca, ki je bil od tal odmaknjen približno pet petrov in je bil že močno navit, je še zbral moč, da je vanj vpel komplet nabral štrik in nato..............aaaaaaaaaaaaaaaa..........poletel globoko v večnost, v kateri čas postane relativen. Na srečo je pristal z nogami pet centimetrov od tal, z rokami pa spretno oblažil "poljub steni", ki mu ga je ponudila skala, ki se mu je v obliki gobe smehljala v brk.
Od jeze je zajel sapo in se nemudoma podal ponovno po smeri navzgor in ko je ponovno prišel do mesta neporavnanih računov in je imel v ustih del vrvi je ugotovil, da seboj nima nobenega kompleta! Zbirka izrazov, ki jih je uporabil, da je tistim tam dol, ki niso bili prav nič krivi razložil, zakaj za pasom nima potrebne opreme je skrajo neokusna in za objavo na internetni strani povsem neprimerna, še posebaj za ušesa njegovih staršev. Naj povem le, da je preseglo stopnjo Tonkinega preklinjanja, ki se največkrat konča pri PIZD.... MU MATE......A!!!!!!!
 

Lorin Möscha, 2003

Plezanje se mi zdi zelo zabavno, zato sem se odločil, da bom letos začel plezati pri športno plezalnem društvu Korenjak. Moji učitelji so Neža, Janez in Polona, glavni pa je Lorin. Ugotovil sem, da je plezanje tudi naporno, vendar se bom zelo potrudil. Najbolj mi je všeč plezanje v višino in me prav nič ni strah. Upam, da bom letos pri plezanju kaj napredoval. Za osmi rojstni dan sem dobil za darilo tudi oprimke, ki mi jih je očka pritrdil na steno v igralnici, da bom lahko vsaj malo vadil tudi doma.

 

Žiga Patačko Koderman, 2005

Že dolgo nisem brala zgodb na naši strani in ko sem po dolgem času spet prišla malo pogledat sem opazila zgodbo o Ljubljanskem maratonu, ki smo se ga udeležili. Morda je že malce pozno za tole zgodbo ampak ni važno :) Tale zgodba bo komentar na Lorinovo, ker se v nekaterih stvareh z njim ne strinjam, ampak kar bo, pa bo.
No pa začnimo.... V nedeljo 29.oktobra smo se zbrali blizu parlamenta. Berz zamujanja seveda ni šlo, ampak smo kar kmalu prišli vsi. Potem smo si rezervirali del tribune kjer smo pustili svoje stvari in si nadeli štartne številke. Lorin seveda ni mogel iz svoje kože, zato je naredil kar nekaj slik =). Potem smo se malce ogreli in se odpravili proti Drami, saj je bil malce naprej štart.
Za razliko od Lorina (ki je verjel v nas Korenjake, da zmoremo) sama niti najmanj nisem bila prepričana vase, da bom zmogla. Upala sem, da mi bo uspelo teči pod eno uro, s tem bi bila zadovoljan. In upala sem tudi da bom zmogla preteči 10km in mi ne bo treba nič hoditi.
Štart je bil ob pol destih in stali smo njekje na polovici izmed vseh, ki so štartali. In potem smo začeli teči. Ni se mi zdelo naporno saj sem »z lahkoto« pretekla teh 10km. Ni se mi zdelo veliko in ko sem prišla do cilja sem pogledala na uro. »desteko« sem uspela preteči 59:45. Uspelo mi je teči pod eno uro! Zadovoljna sem bila saj sem uspela preteči teh 10km pa še noge me niso skoraj nič bolele. Pozneje smo šli še ne »zasluženo« malico, potem pa smo se odpravili domov.
Naslednji dan sem presentljivo (!) lahko normalno hodila in nism imela skoraj nič »muskrfibra«. Še en razlog več, da se morda še kdaj udeležim maratona. To je bila res ena super, pozitivna izkušnja in vesela sem, da sem se udeležila maratona. Žal je lahko vsem, ki se ga niso. =)
 

Mojca Breskvar, 2006

Zjutraj ob šestih smo se odpeljali izpred OŠ Log Dragomer. Simon je že takoj meni in mojemu bratu naročil, da ne smeva umazati njegovega avta, saj bo naslednji dan peljal v njem poslovne partnerje iz Srbije. Vseeno pa sem v avtu našel še nekaj palčk od sladoleda in podobne smeti. Čez nekaj minut vožnje pa sva se začela pogovarjati o puncah - vožnja je bila zelo zanimiva!

Ko smo prišli do plezališča smo si morali dati gor čelade, zato smo vsi zgledali kot eni bušmani. Bilo je zelo lepo vreme, smeri so bile zelo zanimive, a ne pretežke. Ko smo se naplezali, smo odšli domov. Najin pogovor s Simonom se je nadaljeval, moj mlajši brat pa je napeto poslušal.

 

Jernej Jarc, 2006

Pri približno 7. letih sem začel hoditi na plezanje, vendar ne za dolgo. Po treningih sem bil utrujen, zato sem prenehal. Pred pol leta je sosed Samo naredil plezalno steno. Plezal sem pri njemu. Bilo mi je všeč. Kmalu sem se ponovno vpisal na plezanje, da bi poizkusil znova in da se kaj novega naučim. Ker je bil moj stric trener sem dobil vso potrebno opremo. Čeprav so bili treningi naporni, sem vztrajal. Preden smo začeli plezati smo postavili blazine. Spoznal sem nove prijatelje. Ko smo plezali v krogu, sem nekaj-krat padel. Bolele so me roke. Po nekaj treningih se mi je uspelo obdržati na steni cel krog. Začeli smo s smermi. Bile so mi všeč prav tako kot plezanje z varovanjem. Kasneje smo se učili skakanja s stene na blazine - padcev. Na plezanju sem dobil koledar, sliko odlične slovenske plezalke, majico korenjak in obesek za ključe. Tudi drugim bi svetoval plezanje. Iz treningov pridem nasmejanih ust. Pri plezanju nameravam ostati še vsaj 2 leti.

 

Nejc Erklavec, 2006

Torej… Vse skupaj se je začelo že pred tremi leti, ko mi je Lorin na treningu rekel, da če si želim iti na tekmo moram to urediti v šoli pri športnem učitelju. Ker je takrat v društvu trenirala še Eva, ki hodi na isto šolo kot jaz, je za to poskrbela ona in čez približno dva ali tri tedne smo se zjutraj izpred šole odpeljali v Tržič, kjer sem imela svojo prvo tekmo. Tekmovala sem v kategoriji mlajše deklice brez licence in to se mi je slišalo strašno kul, zakon in sploh super čeprav mi ni bilo čisto povsem jasno, kaj to sploh pomeni. Na vrsti sem bila skoraj zadnje in bila sem zelo živčna. Plezala sem precej slabo in sploh nisem prišla v finale. Nato kakšno leto sploh nisem šla na nobeno tekmo, nato pa naju je Eva prijavila na novo tekmo, ki je bila že spet v Tržiču. Kar malo neprijetno mi je bilo, ker sem bila na vrsti že tretja. Ampak podala sem se v smer, malo bolj sproščena kot leto poprej, saj sem se malo bolj zavedala vsega okoli sebe in kaj sploh moram narediti, naj gledam ostale ali ne, … Ker sem plezala še kar sprejemljivo, sem se s petim mestom uvrstila v finale. Ko smo čez kakšen mesec prispeli na kraj tekmovanja, mi je bilo jasno ravno toliko ali pa še manj kotna prvi tekmi. Izolacija me je čisto zmedla, ker nisem vedela točno zakaj je dobra, če pa se vidi tiste, ki plezajo. No, sedaj vem, da se jih ne sme gledati, četudi bi jih lahko, ampak takrat sem si dodobra ogledala smer in po tem ko sem se skoraj tri minute mučila z gibom na sredini smeri, naveličana vpitja vseh korenjakov, ki so me spodbujali padla dol, so mi vsi čestitali in na koncu sem bila deveta. Takrat se mi je zdelo precej dobro. Vse skupaj se je končalo še kar dobro in spet kakšno leto zatem se je spremenilo le to, da sem se morala v šoli sama dogovoriti za tekmovanje, Eva je namreč odnehala s plezanjem, kot še mnogi drugi. Pred slabimi tremi meseci sem se v petek v šolo namesto s šolsko torbo odpravila z nahrbtnikom s plezalno opremo, kajti šla sem na naslednjo tekmo. Ogrela sem se in pogledala še ostala dekleta, ki so plezala. Vse so se mi zdele nekako majhne ampak videz lahko včasih vara. Oblekla sem si pas, obula plezalke in si okrog pasu zavezala še vrečko z magnezijem. Stopila sem pod smer, ki se mi je zdela presenetljivo lahka. Začela sem plezati in mislila sem si: »OK, a lohk naslednjič mal manjše šalce (beri: v celi smeri je bil samo en sloper)???« Brez kakšnih posebnih težav sem prišla do vrha, pa sem vseeno pristala na drugem mestu, saj je bila tista, ki je bila prva od mene hitrejša za celih 64 stotink. Čez en mesec smo v finalu spet eno uro čepeli v izolaciji in se ogrevali. Po 6-minutnem ogledu smeri sem štartala druga. Začela sem še kar OK, nato pa sem prišla do malce težjega giba, kjer sem padla dol. Vseeno mi je uspelo zasesti tretje mesto. Lorin je rekel, da ga ne zaslužim, ampak jaz še zmeraj pravim, da če ni bilo nobene, ki bi bila boljša od mene, potem sem si ga zaslužila. No, nato pa so se začele moje prave tekmovalne izkušnje. Na koncu aprila mi je Lorin dal liste in rekel, naj si doma pogledamo, če bom vzela licenco. In seveda smo se doma odločili, da jo bom vzela. Že čez dva tedna- 14. 05. 06 sem imela v Laškem prvo tekmo z licenco. Še nikjer nisem videla takšnega previsa, kot je bil tam. Ko sem padla dol čisto brez boja, mi je uspelo priti na 9. mesto. Že čez en teden je bila v Šentvidu naslednja tekma. Na začetku sem pomešala noge in zato šla »po plati« malo bolj grdo, čeprav sem dala kar dosti moči od sebe. Padla sem dol in pristala na 7. mestu. Kar v redu se mi je zdelo. In ker imam vsak vikend tekme, je bila tudi tokrat tekma čez en teden v Grosupljem. Lorin in Neža sta rekla da sem plezala zelo lepo ampak ker nisem videla stopa pod mano, sem padla dol. Bila sem peta in tudi zelo vesela. Vse to so bile težavnostne tekme, pred kratkim pa sem šla na svojo prvo balvansko tekmo, kjer mi je šlo super. Prvi in drugi balvan sem splezala v prvem poskusu da vrha, tretjega pa v drugem poskusu da vrha. Četrtega balvana pa mi na žalost- kot vsem ostalim- ni uspelo splezati. Kljub temu sem bila uvrščena na drugo mesto in še zdaj komaj verjamem. In danes samo še komaj čakam na naslednji vikend in nato še na naslednjega itd. ker si želim biti čimbolj uspešna, pa čeprav sem šele začela. Pa naj samo kdo reče, da mi ne gre dobro…

 

Tilka Novak, 2005

Med plezanjem te včasih prime tudi kakat ali po domače povedano srat! In kaj ti je storiti? Nič, slečeš plezalni pas, v roke vzameš skret papir in se podaš čim dlje stran, ponavadi med grmovje kjer si poiščeš intimen kotiček brez oken in vrat v katerega si ne želiš, da bi kdo vstopil. Predno pričneš z iztrebljanjem z nogo odstraniš vrhnjo plas listja oziroma vej ali trave, slečeš hlače, počepneš in če imaš srečo in urejeno prebavo vse skupaj končaš v parih minutah. Obrišeš rit, potegneš hlače gor, roke podrgneš ob travo ali listje, z nogo zakriješ svoj kupček, nanj po možnosti položiš kakašno vejo ali skalo in odideš nazaj v plezalni raj.
Zagode pa ti jo lahko kača, kot jo je zagodla Lorinu. Med tem ko se je povsem zadovoljen in za eno dobro kilo lažji po vseh štirih - med grmovjem - vračal iz svojega intimnega kotička, mu je pot prekrižala pol metra dolga kača. In čeprav - kot so kasneje skupaj ugotovili Lado, Lorin in Neža - je šlo le za navadnega Goža, ki te lahko le pošteno šavsne in si zaradi tega največkrat le slabe volje - malo te boli roka - hujšega pa ponavadi ni. Se je Lorin prav dobro prestrašil saj se izpod vej plazil po vseh štirih in ni dosti manjkalo da bi na Goža položil roko.
Podzavestni strah pa je naredil svoje, saj je Lorinovo srce pošteno poskočilo in mu dovolilo le vzklik: "Kaaačččččaaaaaaaa!" Potem pa vajeti v roke, klic na pomoč, pa ne da bi mu kdo prišel pomagat ampak, da naj hitro prinesejo fotoaparat in naj si vsi bližnji pridejo ogledat to Anakondo, ki se veselo sprehaja po plezališču in to povsem brez varovanja. Sledilo je božanje kače, čohanje kače s palčko po njenem hrbtu, fotografiranje in razglablanje, katera vsta kače je to in kaj vse bi nam lahko odgriznila in bla, bla, bla.
 

Lorin Möscha, 2003

V četrtek smo imeli trening in po napornem ogrevanju smo se učili padati. Najprej smo splezali do vrha stene, potem pa nas je soplezalec spustil do polovice, da smo ponovno splezali do vrha (pri tem pa soplezalec ni pobiral štrika). Ko smo ponovno priplezali na vrh smo zavpilii: "Pazi!" in skočili . Jaz sem šla prva in skakanje je bilo zares super! Potem pa je prišla na vrsti Ellen, ki je bila z mano v navezi. Lepo je splezala do vrha in spustila sem jo do polovice. Šla je še enkrat do vrha in jaz sem pustila "šlingo". Ko pa je Ellen prišla do vrha ni hotela skočiti. Rekla sem ji, naj skoči, da ni nič takega in da je ful dobr. Ellen pa nič. Potem je rekla: "O.K, dobr pazi!" Pripravila sem se, Ellen pa še zmeraj nič. Še zmeraj je bila na vrhu in ni skočila.
Na vrhu je bila že več kot 5 minut in začenjal me je boleti vrat, zato sem ji rekla, naj že skoči, ker me vrat že močno boli in nočem imeti "muskelfibra". Ellen pa je spet rekla:" O.K., pazi zdaj grem!" Pa že spet nič. Trening se je že isztekal in Ellen je bila še vedno na vrhu. Vmes, ko sem čakala, da bo skočila je vsake toliko časa rekla: O.K., grem ," ali: O.K., zadj pa res grem" in podobno, ampak nikoli ni res skočila. Lorin je rekel na ji zategnem štrik in jo spustim dol.
Ker Ellen edina ni skočila je morala za kazen pomesti telovadnico, mene pa je prikrajšala za nekaj skokov.
 

Mojca Breskvar, 2006